Razpotje

Evo, konec prvega dne počitnic.
Starca spita, sestra je nekje vzunaj s svojim dragim, kolegi pa so ostali tam, kjer sem jih pustila.
Sedijo na toplem in srkajo svoja pivca.

In sprašujem se, kaj hudiča se je zgodilo, da sem po eni uri vstala, plačala račun in jih zapustila. Kar tako, z zaigranim nasmeškom, češ da sem zmatrana od poleta in grem domov spat.

Kaj se je zgodilo v parih mesecih. Zakaj ne moremo več sproščeno klepetati, kot smo to počeli vsak dan, več let ter v isti zasedbi.
Zakaj ta trenutek, namesto da bi bila zunaj , sedim doma in ustvarjam pravkar brano sranje?
Ko sem približno uro nazaj hodila domov, sem si najprej rekla, kako očitno so se vsi spremenili. Tako drugačni so.
A nato sem razmišljala naprej... Njih je 7, jaz sem ena. In njih 7 je povsem lepo sodelovalo v debati, krepavalo od smeha, prekipevalo od energije...
Jaz ena pa sem sedela tam kot največja mona, gledala sem in tja, ter se kislo nasmehnila, ko so to storili tudi vsi drugi.
In zakaj naj bi bilo drugačnih njih 7, ko je mnogo lažja in mnogo bolj očitna varianta ta, da sem drugačna jaz.
Preprosto ne pašem več sem. Ne pašem več med ljudi, ki jih poznam dalj kot sebe in katerim bi pred nekaj dnevi zaupala življenje.
Kurc, pač živijo svoje življenje, prav tako kot jaz.
Le da ga oni živijo tu, vsi skupaj. Jaz pa sem ovca, ki se je ločila od svoje ljubljene črede in odšla v neznano, kjer je našla novo.

In tako pridem do odločitve izpred parih let. Sem se odločila prav? In ne vem, nikoli nisem in nikoli ne bom.
Kaj bi bilo, če bi s študijem nadaljevala v Sloveniji in ne bi odšla tako daleč stran?
Konec koncu sem takrat začela izgubljati. Nekaj izmed meni najdražjih oseb je postopoma zapuščalo moje življenje. Mene. In odhoda nekaterih še danes nisem prebolela.

No ja, morda pretiravam. A zdi se, da nikamor zares ne spadam..
Tu so se navadili, da pridem 2x na leto na krajse počitnice, zapisana sem kot obisk.
Tam pa sem malo evropsko dekle, ki itak nima prave kože za preživetje v žešče zajebanem mestu.
In kaj bo, ko se enkrat trajno vrnem domov? Bo tu sploh še kdo, ki ga poznam? Ali se bom po novem cele dneve držala mame za krilo in postala vaški samotar?
Se bom sploh še vrnila?
Toliko je stvari, ki me žrejo na ta dan, ki sem ga tako komaj čakala. Sedaj pa bi najraje spakirala in odšla nazaj.
Ampak za danes naj bo dovolj tolažba, da bo jutri bolje. Čez noč se bo ponovno napolnil moj rezervoar pozitive in svet bo ponovno dobil barve.