Čao maca, zovi me Bond.

Ljubav je počela nekje v novembru.
Kot vedno je mela kolegica od kolega kolegice od sošolčevega kolega...nek manjši party, in kot vedno smo pač mogli it vsaj pogledat.
In slučajno je imela ta gospodična ravno takrat doma 6 malih pošasti, v katere sem se seveda še isti trenutek zaljubila.
Tisti večer sem, namesto da bi se posvečala velecenjeni zbrani smetani obiskovalcev, raje letala gor in dol z malimi črnimi kepami velikih oči in odvečne energije.
Preden smo odšli, se je bilo seveda treba posloviti od gostiteljice. Ona nas je našla prva, z enim od malih grizlijev v naročju.
Dala mi ga je in rekla da itak ne ve kaj naj z njimi.

Ko smo se peljali domov, sva s kolegom razmišljala, kako bo pesotu ime.
Prišli smo do križišča, na semaforju rdeča luč, pred nami pa ogromen jumbo plakat za
novi film Jamesa Bonda. Taksist je v šali rekel: >>Name him Bond.<< In odločitev je padla.

Bond se spreminja v vedno bolj mogočno kepo, pred katero ni varen noben čevelj, kos oblačila in pohištva, v prostem času pa svoje špičaste zobe prav rad zapiči tudi v naključno izbran (ponavadi moj) kos roke, noge, etc.
Obenem pa oba trpiva grozne muke dvojezičnega učenja izredno zapletenih ukazov, saj se nama znova in znova vse ustavi pri sedi aka sit.

A vseeno je moj najljubši poba in ga ne dam. <3